Ptujski dominikanski samostan je leta 1230 ob podpori salzburškega nadškofa Eberhard II. ustanovila Matilda Ptujska ( †1253), vdova po Frideriku III. Ptujskem. Poleg stavbišč je menihom darovala tudi denar, nadškof pa je red obdaril s privilegiji, ki so dominikancem omogočili duhovno in socialno delo med meščani. Gospodje Ptujski so dominikancem enako kot minoritom podarili obsežne posesti v Halozah v uradih Jesenica in Podlehnik z deželskim sodiščem in vsemi dohodki, desetino, tlako in gornino. Ob donacijah bogatih plemičev in meščanov se je samostan razvil v umetnostno dragocen kompleks, ki ga danes prištevamo med spomenike evropskega pomena. Ptujski dominikanski samostan je nastajal v več srednjeveških gradbenih fazah, na prelomu 17. v 18. stoletje pa je bil barokiziran. Največ občudovanja vzbuja križni hodnik, oblikovan že v zgodnjem 13. stoletju; poslikan je bil v prvi polovici 14. in obokan v prvi četrtini 15. stoletja.

Ptujski dominikanski samostan je bil ukinjen v letu 1785 in dokončno razpuščen v letu 1786 v skladu z jožefinskimi cerkvenimi reformami; takrat so ga namenili za vojaško bolnišnico. Vojska ga je uporabljala do leta 1923, ko je že grozilo, da ga bodo prezidali v tovarno svile, kar pa se na srečo ni zgodilo.  Leta 1928 je dominikansko vojašnico kupila mestna občina, da so jo preuredili v muzej in stanovanja. V stavbah nekdanjega dominikanskega samostana sta vse do leta 2012 oz. 2011 delovala Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož z arheološkim oddelkom in zbirkami ter Zgodovinski arhiv Ptuj.

Spoštovana obiskovalka, cenjeni obiskovalec!

Dominikanski samostan je v letu 1230 ob podpori salzburškega nadškofa Eberharda II. ustanovila Matilda, vdova Friderika III. Ptujskega, pripadnica bogate in vplivne plemiške rodbine gospodov Ptujskih, ki so pomembno pripomogli k razcvetu Ptuja v srednjem veku. Matilda je dominikancem poklonila zemljišče na zahodnem robu mesta. Priložila je tudi denar za gradnjo in preživljanje ter nekaj cerkvene opreme. Jeseni leta 1231 se je na Ptuju naselilo sedem dominikanskih menihov, ki so pod vodstvom prvega priorja Otona Gramatika prišli iz Brež na Koroškem. Dominikanci so bili takrat še mlad pridigarski red; njihova pravila je leta 1216 potrdil papež Honorij III., kmalu pa so se uveljavili na področju dušnega pastirstva in v znanosti; ukvarjali so se tudi s sodstvom. Ptujski dominikanski samostan je bil del Nemške oziroma Tevtonske province s sedežem v Kölnu. Rodbina Ptujskih je ostala dobrotnica ptujskega dominikanskega samostana vse do smrti zadnjega moškega potomca Friderika IX. v letu 1438, samostan pa je bil tudi prostor njihovega zadnjega počitka.

Območje dominikanskega samostana je bilo kontinuirano poseljeno vse od rimskih časov naprej. Arheološka raziskovanja so na tem prostoru dokazala razkošne antične zgradbe s hipokavsti, mozaiki, freskami in stebrišči. V bližini so bili odkriti ostanki enega od poetovionskih mitrejev, nekoliko severozahodno od današnjega samostanskega kompleksa pa je bil rimski forum z upravnimi stavbami. Sredi 9. stoletja je antične stavbe na tem mestu nasledil dvor moravskega kneza in spodnjepanonskega mejnega grofa Pribine. Na začetku 13. stoletja so dominikanci skupaj z zemljiščem prevzeli v dar tudi stavbe, ki jih danes označujemo z imenom Matildin dvor.

Dominikanski samostan ima dolgo gradbeno zgodovino. Gradnje so dosegle vrhunec v srednjem veku, v 17. in 18. stoletju pa so samostan postopoma barokizirali, vendar so baročne predelave le deloma posegle v starejšo stavbno substanco. Ko si samostan ogledujemo iz vzhodne strani, iz parka, lahko na delih pročelja blizu Drave zaznamo še nekaj ostalin romanskega Matildinega dvora, sicer pa vzhodni trakt na zunanjščini izkazuje tako srednjeveške kot baročne elemente. Posebej imenitno je baročno pročelje nekdanje cerkve Marijinega vnebovzetja, v celoti prekrito s štukirano ornamentiko, medtem ko so v nišah kipi svetnikov, ki so jih dominikanci posebej častili. V vrhnji niši je Marijina podoba, v spodnjih štirih pa levo zgoraj prepoznamo Alberta Velikega s škofovsko palico in pod njim sv. Dominika z lilijo, na desni zgoraj pa Tomaža Akvinskega s knjigo in peresom in pod njim Petra Mučenca, prav tako s knjigo. Prvotno je imela cerkev drugačno orientacijo: globoko v park je segal prezbiterij v obliki dolgega kora, enega prvih v Srednji Evropi, ki pa so ga ob koncu 17. stoletja podrli, veliki oltar preselili v zahodni del cerkvene ladje, vhod v cerkev pa odprli v smeri proti mestu in ga oblikovali po baročni modi.

Dominikanci so na Ptuju bivali do ukinitve samostana v letu 1785, kar je bila posledica jožefinskih reform, potem pa je stavbe vse do leta 1923 uporabljala vojska. Leta 1928 je kompleks odkupila mestna občina in najlepše prostore odmerila muzeju, ki je ostal v samostanu do leta 2011, ko so se pričela velika obnovitvena dela.  

Vstop v samostan

V samostan vstopamo skozi baročni vhod v vzhodnem traktu. Nad preprostim portalom je kartuša s podobo sv. Dominika. Po nekaj stopnicah se spustimo do nivoja križnega hodnika in s tem v klavzuro, bivalni del samostana.

Levo od podesta je manjši prostor, tako ozko pregrajen šele v 17. stoletju; prvotno je bil del zakristije s kapelo Svetih treh kraljev. Med zadnjo obnovo so na njenem južnem ostenju odkrili poslikavo velikih izmer, ki žal ni najbolje ohranjena, a je na izraziti modrini ozadja mogoče razločiti figure. Upodobljen je Pohod sv. Treh kraljev. Konjeniški sprevod s tremi modno oblečenimi kralji se vije v smeri od zahoda proti vzhodu, se pravi od naše desne proti levi, in se na vzhodnem delu stene zaključi s skoraj povsem uničenim prizorom Poklona sv. Treh kraljev. Veličastno pripoved o dogodkih ob Jezusovem rojstvu je neznani mojster ustvaril okrog leta 1370.

Vzhodni trakt križnega hodnika

Križni hodnik je prostor za kontemplacijo; praviloma je sestavljen iz štirih traktov približno enakih mer, iz katerih vstopamo v sosednje prostore z različnimi funkcijami, s severnim krakom pa je naslonjen na cerkev. Kraki križnega hodnika obdajajo notranje dvorišče z vodnjakom. Ptujski dominikanski križni hodnik velja za enega najbolje ohranjenih srednjeveških križnih hodnikov v srednjeevropskem prostoru, odlikujejo pa ga odlična arhitektura in arhitekturna plastika ter ikonografsko zanimive poslikave.

Ptujski dominikanski križni hodnik danes doživljamo v podobi, ki jo je pridobil v prvi četrtini 15. stoletja. Hodnik, ki je bil dotlej prekrit z lesenim stropom, so takrat obokali. Na delu so bili mojstri, ki jih povezujemo z gradnjo romarske cerkve na Ptujski Gori, na Štajersko pa so prišli z Dunaja na povabilo gospodov Ptujskih in Walseejcev.

Križni hodnik se proti notranjemu dvorišču odpira z visokimi tridelnimi okni z bogatim krogovičjem. Obočna shema je križnorebrasta, na križiščih reber pa se na sklepnikih vrstijo reliefne svetniške podobe. V smeri od severa proti jugu si sledijo: sv. Barbara s stolpom, Janez Evangelist s kelihom, sv. Katarina s kolesom, sv. Dominik z lilijo, glava Janeza Krstnika na pladnju in apostol Filip. V vseh štirih krakih hodnika se obočni sistem na notranji strani opira na figuralne konzole. Posebne pozornosti so vredne vogalne konzole z upodobitvami članov rodbine Ptujskih: Bernarda Ptujskega in njegove soproge Vilbirge Majdburške, njunega sina Friderika IX., zadnjega moškega člana rodbine, ki je umrl leta 1438, ter Bernardovega strica in njegovega skrbnika v času mladoletnosti, Ulrika IV. Wallseejskega. Levo in desno od vhoda v kapiteljsko dvorano se rebra opirajo na konzoli, ki oblikujeta grb Ptujskih z vurberškim zmajem in mrtvaško glavo; slednja opozarja, da je bil dominikanski samostan tudi prostor za poslednje počivališče rodbine Ptujskih. Na naslednji konzoli v smeri proti jugu grbonosca nosita ščitek z narobe obrnjenim borlskim sidrom, ki je prav tako grb gospodov Ptujskih.

V kapiteljsko dvorano se odpirata dve dvojni okni – bifori, od katerih je južna grajena še v romanskem, severna pa že v gotskem slogu. Vzhodno steno križnega hodnika so poslikali po požaru v letu 1302. Med prizori, ki so žal precej poškodovani, opozarjamo na nagrobno sliko samostanskega priorja Nikolaja Konjiškega iz okrog 1357 s podobo Marije z otrokom na prestolu, ob kateri kleči kot donator pokojni prior sam. Zanimiva je obsežna poslikava v južnem delu trakta, na kateri se v dveh pasovih na rdečem ozadju nizajo figure klečečih dominikancev z rokami v molitvi. Menihi se obračajo proti skoraj povsem uničeni figuri Kristusa na naši levi. Poslikava je datirana v čas okrog 1340 in vsebinsko še ne povsem pojasnjena, domnevno pa predstavlja člane dominikanske province Tevtonije, ki ji je pripadala tudi ptujska dominikanska skupnost.

Kapiteljska dvorana

Kapiteljska dvorana je bila namenjena delovnim shodom menihov, na katerih so odločali o pomembnih samostanskih zadevah, služila pa je tudi za kapelo, ki se je z oltarnim prostorom nadaljevala v današnji park, o čemer priča v vzhodni steni ohranjen šilasto zaključen slavolok. Prostor se z dvema biforama iz prve faze gradnje samostana odpira v vzhodni trakt križnega hodnika. Bifori sta bili ob kasnejših posegih zazidani in ponovno odkriti tako rekoč nepoškodovani ob veliki obnovi samostana v letu 1928. Žal je bil slabše ohranjen vhod v kapiteljsko dvorano, ki so ga v letu 1928 rekonstruirali, nekaj izvirnih ostalin ob pragu pa dokazuje, da je bil prvotni vhod v kapiteljsko dvorano bolj razkošen in stopnjevan. Kapiteljska dvorana je bila obokana v 17. stoletju, o njenem prvotnem ravnem stropu pa pričajo fragmenti okrasne bordure, ki je ob vseh stenah tekla pod stropom.

Letni refektorij

Leta 1683 so barokizirali samostansko obednico – letni refektorij v vzhodnem traktu križnega hodnika. Plitek banjasti obok so na začetku 18. stoletja okrasili z bogato štukaturo in poslikavami. Dekorativne trakaste štukature s šopi sadežev, akantovimi viticami in angelskimi glavicami na gosto prekrivajo obokani strop, med njimi pa je 16 reliefnih doprsnih upodobitev svetnikov in mučencev, ki so jih dominikanci še posebej častili.

Na temenu oboka so naslikani štirje prizori, simbolno povezani z namembnostjo prostora. Na južni strani dvorane napis Pax vobiscum (Mir z vami.) spremlja upodobitev Jezusa na poti v Emavs, kjer je srečal dva od svojih učencev, ki sta ga vabila k večernemu obedu. Naslednji napis Satvrati svnt (Nasiteni so.) je povezan z upodobitvijo Kristusovega čudeža s kruhom in ribami. Ko je množica med poslušanjem Kristusovih pridig v puščavi postala lačna, jih je nasitil s petimi hlebci kruha in dvema ribama, ki jih je razlomil in namnožil. Nekoliko naprej lahko preberemo: Mvrmvravervnt (Mrmrali so). Zgodbo najdemo v drugi Mojzesovi knjigi Stare zaveze, kjer je opisana nejevolja Izraelcev, ki sta jih Mojzes in Aron odpeljala iz Egipta; tam so imeli dovolj mesa in kruha, medtem ko jih je v puščavi grudila lakota. Čudežno so prepelice začele padati z neba v šotorišče Izraelcev, naslednje jutro pa so začeli pobirati še mano. Conclvsvm est (Dopolnjeno je.) so besede, ki naj bi jih kot poslednje izgovoril Kristus na križu. Vendar se zadnja upodobitev ne nanaša na Križanje, pač pa na razmislek Tomaža Akvinskega o manihejski hereziji. Prizor predstavlja anekdoto iz življenja dominikanca  sv. Tomaža Akvinskega, enega najslavnejših učenjakov srednjeveške Evrope. Ko je bil na obedu pri francoskem kralju Ludviku IX. Svetem in njegovi soprogi, je med kosilom razmišljal o heretičnih manihejcih in molčal, nato pa v trenutku, ko je našel rešitev, udaril z roko po mizi in glasno vzkliknil. Kralju se je za nevljudno vedenje opravičil, a je bil tudi Ludvik IX. navdušen na Tomaževimi intelektualnimi dosežki.

Južni trakt križnega hodnika

Tako kot vzhodni trakt križnega hodnika so bili tudi drugi trije trakti obokani v prvi četrtini 15. stoletja. Na stenah, ki so obrnjene proti notranjemu dvorišču, se oboki opirajo na poligonalne služnike brez kapitelov, na nasprotnih stenah pa na figuralne konzole. V štirih vogalih naj bi doprsne podobe predstavljale pomembne donatorje samostana; v južnem traktu sta to Bernard III. Ptujski z valovito pričesko, brki in bradico v vzhodnem ter njegova soproga Vilburga Majdburška z oglavnico na valovitih laseh v zahodnem vogalu. Na drugih konzolah v smeri od vzhoda proti zahodu prepoznamo mladeniča v drži atlanta, moško glavo, poprsje mladeniča, portret dominikanca, bradatega moža s turbanom in grbonosca z mojstrskim znakom, v katerem bi smeli domnevati enega od gradbenikov križnega hodnika. Če se ozremo še na sklepnike v obočni shemi, v smeri od vzhoda proti zahodu sledimo reliefnim upodobitvam apostolov. V stiku z vzhodnim traktom je figura apostola Filipa, sledijo pa mu Peter, Pavel, Andrej, Matej in Tomaž.

Zahodni trakt križnega hodnika

Obočna shema v zahodnem traktu križnega hodnika na notranjih stenah počiva na šestih konzolah, na katerih se vrstijo: žensko poprsje, doprsna podoba moža s klobukom, grbonosec s hišnim znamenjem v ščitku in inicialkama H. O., še eno žensko poprsje, grbonosec, morda z mojstrskim znakom, in nekoliko strašljiva glava divjega moža. V ženskih in moških podobah smemo prepoznati donatorje, bogate ptujske meščane, zanimivo hišno znamenje pa še ni bilo prepoznano. Njihovi darovi za gradnjo križnega hodnika so bili dovoljšni, da so lahko zahtevali portretne upodobitve na izpostavljenih mestih, naslednjim generacijam v trajen spomin. Na sklepnikih obočnega sistema si v smeri od juga proti severu sledijo reliefne upodobitve apostolov Jerneja in Jakoba starejšega, naslednji sklepnik s podobo apostola Tadeja je bil prenesen v muzej, nato pa prepoznamo Jagnje Božje ter figuri Simona Gorečnika in Jakoba mlajšega.

Severni trakt križnega hodnika

Tudi severni trakt križnega hodnika je opremljen s figuralnimi konzolami, ki si jih ogledujemo v smeri od zahoda proti vzhodu. Levjo glavo si smemo razlagati kot personifikacijo Fortitudo – se pravi Poguma, ene od štirih kardinalnih kreposti. Naslednja konzola je bila uničena, v nadaljevanju pa vidimo moško poprsje z napisnim trakom, vendar je napis izgubljen. Sledijo žensko poprsje, angel s hišnim znamenjem v ščitku in poprsje možakarja z zalisci in brki. V severnem kraku križnega hodnika sta v vogalih upodobljena še dva dobrotnika samostana: v vzhodnem vogalu ugledamo golobradega in še skoraj otroškega Friderika IX. Ptujskega in na zahodni strani njegovega starega strica Ulrika IV. Wallseejskega, starejšega moža z valovito pričesko, brki in brado. Na stropu si v enakem vrstnem redu od zahoda proti vzhodu sledijo reliefne upodobitve na sklepnikih. Prepoznamo Trpečega Kristusa, Alberta Velikega s knjigo, Tomaža Akvinskega z modelom cerkev v rokah, Sonce, Petra Mučenca, Marijo z otrokom v naročju in Kristusovo glavo.

Severni trakt križnega hodnika je v vzhodnem delu poslikan s prizorom Marijinega oznanjenja, levo in desno pa sta upodobljena sv. Janez Krstnik v kameljem oblačilu in sv. Mihael s tehtnico. Ob skrbnem opazovanju desno od Janeza Krstnika opazimo še podobo donatorja. Poslikava, ki že kaže vplive severne renesanse, je datirana v čas okrog 1520. 

Cerkvena ladja

Ko iz severnega trakta križnega hodnika vstopimo v nekdanjo cerkev, se znajdemo v sodobni prireditveni dvorani. Skozi celotno prostornino nekdanje cerkve se vzpenja tribuna s sedeži, v zahodnem delu pa je urejen oder.

Dominikanska cerkev, ki je bila posvečena Marijinemu Vnebovzetju, je nastajala v več gradbenih fazah, ki jih je deloma mogoče razbirati iz prezentiranih ostalin na severni zunanji cerkveni steni. V letu 1230, ko je bil samostan ustanovljen, je bila gradnja nove cerkve zastavljena še romanskem gradbenem slogu. V skladu s pravili pridigarskih redov je bil cerkveni prostor enoladijski. Sredi 13. stoletja so romanski cerkveni ladji prizidali sodoben zgodnjegotski dolgi kor, podaljšan prezbiterij, ki je segal daleč v današnji park na vzhodni strani. Velike spremembe so se zgodile v času barokizacije, ko so ob koncu 17. stoletja podrli dolgi kor na vzhodni strani, prestavili veliki oltar v novo zgrajeni prezbiterij na zahodni strani cerkve, vhod v cerkev pa uredili v baročno oblikovanem vzhodnem pročelju. Takrat so cerkev tudi povišali in jo obokali. Obok so oprli na dvojne pilastre, ki so jih povezali z močnim vencem. Cerkvena ladja je ohranila srednjeveške proporce ozke in dolge pridigarske cerkve in dobila novo notranjo preobleko, ki je sorodna baročnim posegom v ptujski minoritski cerkvi, porušeni leta 1945. V južni cerkveni steni je videti še delno ohranjen romansko in gotsko okno z ostanki dekorativne poslikave.

Če želimo videti najpomembnejše ostaline stare srednjeveške cerkve, se moramo povzpeti na vrh tribune, kjer se najbolj približamo dvojnemu slavoloku, ki je ločeval ladijski del cerkve od prezbiterija. Slavoloka povezuje šilastoločni banjast obok, poslikan z zlatimi zvezdicami na modrem ozadju in opremljen s štimancami, akustičnimi keramičnimi posodami. Na obeh straneh slavoloka sta grba Gospodov Ptujskih: šlema z narobe obrnjenim borlskim sidrom. Grbovni poslikavi nikakor nista naključno na tem mestu, saj je bila pod njima na najodličnejšem prostoru med cerkveno ladjo in prezbiterijem urejena grobnica Gospodov Ptujskih.

Grobnice

Arheologi so med raziskavami pod tlakom dominikanske cerkve odkrili večje število grobnic, najimenitnejše pa so bile zbrane v vzhodnem delu cerkve. V centralni poziciji pred prezbiterijem je nad podzemno grobnico do višine 30 cm še ohranjen nastavek iz finozrnatega peščenca; zamišljati si smemo, da je bila reliefno obdelana tudi zdaj uničena zgornja ploskev. Ornamentika oboda postavlja nastanek nagrobnega spomenika na konec 15. ali na začetek 16. stoletja, imetnik grobnice pa zaenkrat še ni ugotovljen.

Posebej zanimivo pa je bilo odkritje grobnic, ki so pripadale rodbini Ptujskih. Ustanoviteljem samostana je za poslednje počivališče pripadalo najodličnejše mesto v prezbiterialnem delu cerkve, nedaleč od velikega oltarja. Ob barokizaciji cerkve so te grobnice izpraznili in kosti pokopali na mestnem pokopališču. V eni od grobnih celic so raziskovalci med zanjo obnovo našli večjo količino ostankov svilenih, lanenih in volnenih oblačil ter usnjene obutve, kar je redko in za preučevanje zgodovine tekstila in oblačilnih navad nadvse pomembno odkritje. Ob uničenju grobnic ob koncu 17. stoletja pa se je vendar ohranil pokrov sarkofaga iz adneškega rdečega marmorja, pod katerim je počivalo truplo zadnjega od moških pripadnikov rodbine, Friderika IX. Ptujskega, ki je umrl leta 1438. Izjemno kiparsko delo je danes vzidano v pritličje ptujskega gradu na njegovi dvoriščni strani.

V južni steni cerkvene ladje najdemo pod tribuno še eno pomembno poslikavo, ki se skriva v slepem gotskem oknu. Razločimo podobo sv. Katarine Aleksandrijske, ki jo določa kolo kot atribut njenega mučeništva. Odlično naslikana figura je datirana v čas okrog 1420–30. Pozorno oko pa odkrije, da se pod podobo sv. Katarine rišejo obrisi starejše poslikave z začetka 14. stoletja – gre za lik francoskega kralja Ludvika IX. Svetega z žezlom in krono na glavi. Ludvik IX. je bil kanoniziran leta 1297, z našimi kraji pa ga povezuje njegova vnukinja Blanche Francoska, soproga avstrijskega in štajerskega vojvode Rudolfa III. Habsburškega. Blanche Francoska je bila naklonjena Štajerski in ptujskim minoritom, z vojvodo Rudolfom III. pa je bil v tesnih stikih tudi Hartnid III. Ptujski.

Iz vzhodnega dela dominikanske cerkve nas v območje križnega hodnika popelje nekaj stopnic, nad katerimi se je do porušitve ob koncu 17. stoletja dvigal zvonik. V ostenje ozkega prostora je vzidanih nekaj rimskih spomenikov, kar priča o spoštljivem odnosu srednjeveških graditeljev do antične preteklosti. V 14. stoletje je datirana poslikava v južni steni zvonice z motivom Kristusa, ki vstaja iz sarkofaga. Desno je figura klečečega donatorja – dominikanec se z napisom na traku obrača h Kristusu v priprošnji za usmiljenje.

Notranje dvorišče

Štirje trakti križnega hodnika obdajajo notranje dvorišče. Majhna dvorišča sredi samostanskih kompleksov so praviloma zelene oaze, ki jih obvladuje razpoloženje notranjega miru in poglobljene tišine. Notranje dvorišče ptujskega dominikanskega samostana bogatijo visoka šilasto-ločno zaključena okna z bogatim krogovičjem, ki dvorišče povezujejo s križnim hodnikom. Takšno podobo je križni hodnik skupaj z notranjim dvoriščem dobil v prvi četrtini 15. stoletja in sodi med najplemenitejše gradbene podvige na območju Štajerske v tem času. Na delu so bili gradbeniki iz nasledstva parlerjanskih mojstrov, ki so v drugi polovici 14. stoletja gradili v Pragi, nato pa so preko Dunaja prišli tudi na Štajersko. Pri nas so se najbolj izkazali z gradnjo romarske cerkve na Ptujski Gori, okrog leta 1415 pa so bili zaposleni tudi v mestni župnijski cerkvi sv. Jurija, kjer so podaljšali južno stransko ladjo. Po končanih delih v mestni cerkvi so jih zaposlili ptujski dominikanci oz. njihovi dobrotniki.

Vodnjak je obvezna sestavina samostanskih notranjih dvorišč. Ptujskega so izkopali že v prvi gradbeni fazi samostana v 13. stoletju, ohranil pa se je tudi podatek, da je zanj leta 1230 daroval ptujski meščan Hilprand, ki je še istega leta umrl. Sedanji kamniti venec ni izviren, pač pa je bil prenesen z bližnjega gradu Vurberg, ki so ga ob koncu druge svetovne vojne zrušile zavezniške bombe.

Južni samostanski trakt

V vzhodnem delu južnega samostanskega trakta je v stavbni substanci še ohranjen del nekdanjega Matildinega dvora. Dolg polkrožni lok deli na dvoje dvoranski prostor nekdanjega posvetnega dvora, ki je bil zgrajen še pred ustanovitvijo samostana. V južnem samostanskem traktu je bila urejena prvotna samostanska obednica, v katero se je vstopalo iz križnega hodnika. Ob veliki prezidavi križnega hodnika in njegovem obokanju v prvi četrtini 15. stoletja pa so posegli tudi v ta del samostana. Danes ga vzdolžna stena deli v dolg ozek hodnik in niz prostorov na južni strani.

Na severno steno dolgega hodnika so v drugi polovici 15. stoletja v dolžini več kot 20 m naslikali ciklus poslikav, ki vsebinsko sledi srednjeveškemu rokopisu z naslovom Defensorium inviolatae virginitatis beatae Mariae. Okrog leta 1400 je dominikanec, dunajski profesor teologije in velik Marijin častilec Franz von Retz zbral dokaze o Marijini čistosti in jih podkrepil s primeri iz narave, zgodovine in mitologije, o katerih so poročali ugledni starejši pisci. Spis so večkrat kopirali in kasneje tudi tiskali, nekajkrat pa tudi opremili z ilustracijami. Znanih je tudi nekaj upodobitev v tabelnem in stenskem slikarstvu. V ptujskem primeru gre za sosledje 24 ali 26 prizorov v uokvirjenih poljih, pod katerimi tečejo napisi v nemškem in latinskem jeziku. Ciklus je le deloma odkrit izpod beleža, vsekakor pa ga je mogoče oceniti kot redek in izjemno obsežen primer zapletenega srednjeveškega ikonografskega motiva.

Prostore na južni strani trakta so ponovno preoblikovali v 17. stoletju. V ta čas datira slikana stenska dekoracija, ki obdaja dva portala. Nad vhodoma sta kartuši s podobama sv. Antonina iz Firenc in papeža Pija V. Dominikanec sv. Antonin je bil cenjen teolog in avtor več knjig. Bil je tudi poznavalec umetnosti in osebni prijatelj florentinskega slikarja fra Angelica. Ko je bil Antonin prior v samostanu sv. Marka v Firencah, ga je dal temeljito preurediti, fra Angelico pa je poslikal samostansko notranjost. V samostanu sv. Marka je Antonin uredil tudi knjižnico, prvo v Evropi, ki je bila odprta za javnost. Za svetnika je bil razglašen leta 1523. Papež Pij V., prav tako dominikanec, beatificiran leta 1672, pa je bil prvi papež, ki se je odločno zavzemal za rekatolizacijo in za boj proti reformaciji. Sv. Tomaža Akvinskega je leta 1567 razglasil za cerkvenega učitelja in dal natisniti njegova dela, na teoloških šolah pa zapovedal poučevanje v njegovem duhu. Zaradi zaslug obeh upodobljencev na področju knjige domnevamo, da je bila v ptujskem dominikanskem samostanu za vrati z njunima podobama urejena knjižnica. Po razpustu samostana v letu 1785 je bila razprodana in danes jo poznamo le v obrisih; veliko enot je registriranih v knjižnici Univerze Karla in Franca v Gradcu.

Južno dvorišče nad Dravo

Manjše dvorišče nad reko Dravo obdajajo zgradbe iz različnih obdobij. Obzidje nad reko je del mestnih obrambnih naprav iz 16. stoletja, poslopji na zahodni in vzhodni strani pa sta nastali v 17. stoletja kot samostanska prizidka. V zahodnem so bili samostanska žitnica in vinska klet pa tudi sodarske in mizarske delavnice. Vzhodni prizidek je služil med drugim za sedež provinciala. Na južnem pročelju južnega samostanskega trakta so prezentirane ostaline starejših obdobij, ki dokazujejo pestro gradbeno zgodovino samostana. Sredi travnate površine stoji kamnita baročna skulptura sv. Janeza Nepomuka, zavetnika vseh, ki imajo opravka z vodo.

Ogled dominikanskega samostana zaključimo s pomirjujočimi pogledi na reko Dravo. Ob lepem vremenu postanek na južnem dvorišču omogoča tudi razglede na okolico. Na vzhodni strani se dvigajo Haloze in tam se na enem od pobočij blešči grad Borl. Naravnost pred nami se v ozadju dviga Donačka gora s tremi vrhovi, nekoliko desno pa je zaznati silhueto romarske cerkve na Ptujski Gori.